Zanimiv občutek je, ko se prvič zagledaš na prvi strani revije. Kar malo sem postala pred razstavljenimi revijami in se vprašala, če je vse to resnično ali ne.

Ena lepa izkušnja je za menoj, vam moram zaupati. Če smo si za fotografiranje vzeli le dobrih 5 minut, pa si je za intervju novinarka Tina Lucu vzela več kot debelo uro in moram povedati, da me je presenetilo, koliko iskrenega zanimanja je pokazala za mojo zgodbo. Razgovorila sem se po dolgem in počez o sebi, svoji glasbi, svojih prvih korakih v svet glasbe, o Priganjalcih časa, o predstavi A me slišiš?!? in glasbi, ki jo pripravljam v tem hipu in bo kmalu ugledala luč sveta, kot upam.

Morda se bo zdelo povsem nepomembno, a se mi zdi zaradi današnje k videzu nagnjene družbe to na nek način kar pomembno, da tudi povem, da nobene fotografije nisem videla v naprej, kar je baje živa redkost, saj navadno želi velika večina vpogled v fotografije, ki naj bi jih “zastopale” v tiskanem mediju, a sem se odločila, da se tega ne grem. Sem, kakršna pač sem. Nobeno retuširanje mi ne bo odvzelo odvečnih kilogramov ali prvih gub, bolj sem se ukvarjala z vsebino zapisanega.

Hvala Tina, ker si me res lepo in celovito predstavila v reviji, ki jo – navijam za to – kupite v kiosku, jaz imam svojo seveda že na prav posebnem mestu.