Akordika črpa glasbo iz klasičnih in sodobnih muzikalov, a ne z namenom, da bi bolj ali manj znane melodije odela v še eno preobleko, temveč ker se v njih skriva vse prepogostokrat spregledana globina.
Močna izraznost in diverziteta vokalistke ter izvajalska suverenost glasbenikov se na odru preobrazijo v žanrsko raznolikost, ki se ne boji ekspresivnosti rocka, ne melodičnosti popa, kot tudi ne jazzovske improvizacije, niti ritmov swinga, še najmanj pa svobodomiselnosti reagee glasbe ali plesnosti disca.